Imate občutek osamljenosti?

Če bi obstajalo svetovno prvenstvo v tekmovanju zavrnitev, potem bi se sama znašla zelo visoko na lestvici. In po pravici povedano je bilo obdobje raziskovanja in ustvarjanja partnerstva zame najbolj boleče obdobje mojega življenja, saj je vsaki zavrnitvi sledilo obdobje, ko sem se zaprla vase in me je preplavil občutek sramu, zapuščenosti, nevrednosti, obupa …

Občutek, da sem kot zakleta princesa nad katero visi urok, se mi je zdel čedalje bolj resničen, da partnerstvo najverjetneje meni pač ni namenjeno.

Vam je to poznano?

Ker se s to mislijo nikakor nisem mogla sprijazniti, sem kopala »po sebi« in knjigah in si počasi sestavljala sliko, kak je moj ljubezenski zemljevid in kdaj sem ga pričela sestavljati.

Potreba po pripadnosti in povezanosti je temeljna v odnosu med staršem in otrokom in ko s prekinitvijo stika (ignoriranjem), zanemarjanjem ali zlorabo starš ogrozi to brezpogojno pripadnost, je za otroka to ena najhujših travmatičnih izkušenj, pred katero se zavaruje z navidezno samozadostnostjo. Ta občutek zavrženosti in zapuščenosti je neizpolnjena potreba po pripadnosti, ki jo odvisnik nadomešča s kemičnimi substancami, saj je izgubil dostop do zavedanja in čutenja lastnih potreb in želja.

Neuresničena potreba po pripadnosti se prenaša in ene generacije v drugo, saj ob starših, ki se niso zmogli zanimati za otroka, zanj to predstavlja zrcalo, v katerem vidi vse drugo razen sebe. To si razlaga, kot da njegova podoba ni zaželena, zato prevzame podobe in vloge, ki so sprejete. To pa pomeni, da kasneje tudi sam postane prazno zrcalo in tako dalje ohranja občutja nepripadnosti in zavrženosti (Winnicott, 1971, v Kompan Erzar, 2006).

V družinskem sistemu ostajajo odvisnosti, zlorabe ali travme, ki posrkajo vso energijo, toliko časa, dokler v nekem odnosu ne bo zadovoljena tista potreba, ki je bila doslej poteptana. Kompan Erzarjeva (2006) pravi, da zlorabe, travme ali zanemarjanja ostanejo problem vsaj tri generacije, saj je sistem v svoj prostor to vgradil kot nujni del razvoja in jih vzdržuje preko občutkov neprimernosti, krivde, gnusa in sramu.

John Bradshaw (2005) v svoji knjigi Healing The Shame That Binds You za soodvisnost pravi, da je to stanje brez notranjega življenja – »izguba osebnosti«. Ponotranjen sram poimenuje »strupen sram«, ki išče srečo in potrditev v zunanjem svetu, saj je znotraj slab in pokvarjen in meni, da je to jedro soodvisnosti.

Vodilo vsake odvisnosti je prepričanje, da je posameznik nepopoln kot oseba in ne glede na vrsto odvisnosti, je to poskus po vzpostavitvi intimnega odnosa. Vsako sredstvo odvisnosti pripomore k spremembi razpoloženja in izogibanju občutkom bolečine in osamljenosti, ki se skrivajo za sramom. (Bradshaw, 2005)

Zdaj vem, da pridemo v odraslost in partnerstvo z zemljevidom, ki je zastarel in predstavljajte si, da potujete po svetu z zemljevidom, ki so ga natisnili pred 20, 30 ali celo 40 leti. Kako daleč v svet bi prišli z njim, ali bi se zalomilo že v prvem križišču? Kako daleč pridete v partnerstvu? Ste pripravljeni posodobiti svoj zemljevid, po katerem si ustvarjate partnerstvo?